Molekularna sita v velikosti-semen- skrivajo skrivnost vzdržljivosti izolacijskega stekla, ki se uporablja pri prenovi domov.
Izolacijsko steklo in molekularna sita
Izolacijsko steklo (standardna konfiguracija) je sestavljeno iz neobdelanih steklenih plošč, aluminijastih distančnikov, molekularnih sit, primarne butilne tesnilne mase in sekundarne tesnilne mase. Za zagotovitev skladnega izdelka, ki lahko doseže primerno življenjsko dobo (15 let), so bistvenega pomena visoko-kakovostne surovine, ki jim sledijo ustrezne proizvodne prakse (ki zajemajo okolje, stroje, procese in operativne standarde).
Ta konstrukcija daje izolacijskemu steklu energijsko-varčne lastnosti:
Steklo je dober prevodnik toplote s toplotno prevodnostjo 0,90 W/(m·K) in nizko toplotno odpornostjo; zrak je slab prevodnik toplote, s toplotno prevodnostjo 0,024 W/(m·K) in visoko toplotno odpornostjo. Posamezna 6 mm debela steklena plošča ima koeficient toplotne prehodnosti (K-vrednost) približno 5,8 W/(m·K), medtem ko ima izolacijsko steklo s konfiguracijo 5 mm + 12 A + 5 mm (dve 5 mm stekli z zračno režo 12 mm) vrednost K- približno 2,72 W/(m·K). Vrednost K- je primarni parameter za merjenje energijske učinkovitosti stekla, ki odraža njegovo zmogljivost prenosa toplote pri temperaturnih razlikah; nižja vrednost K- pomeni boljšo zmogljivost.
Izolacijska steklena enota s konfiguracijo 6 mm + 12 A + 6 mm ima vrednost K- približno 2,70 W/(m·K), medtem ko ima enota 10 mm + 12 A + 10 mm vrednost K- približno 2,65 W/(m·K). Vrednosti K- se kljub variacijam v debelini stekla zelo malo razlikujejo, kar dokazuje, da zmožnost-varčevanja energije izolacijskega stekla ni določena s povečanjem same debeline stekla, temveč s prisotnostjo izolacijske zračne reže, ki bistveno zniža vrednost K-.
Ključ do učinkovitosti-varčevanja energije izolacijskega stekla je v zagotavljanju, da plin v izolacijski reži ostane zaprt in suh.
Glede na ustrezne študije je relativna vlažnost zraka v reži izolacijske steklene enote pri "normalni uporabi" približno 0,5 % RH. To je veliko nižje od ravni relativne vlažnosti, ki jo običajno doživljamo v vsakdanjem življenju- in se giblje od 45 % RH do 75 % RH (pri čemer je 60 %–70 % najbolj udobno območje za človeško zaznavo). Jasno je, da medtem ko primarna in sekundarna tesnilna masa izolacijske steklene enote (IGU) igrata ključno vlogo pri tesnjenju zraka in vlage, tesnilna masa sama ne more neposredno znižati vlažnosti zraka v votlini.
Tudi če je IGU proizveden v izjemno suhi delavnici, tesnilo ne zagotavlja "popolnega" ali absolutnega tesnjenja; zrak,-ki prenaša vlago-ima določeno stopnjo prepustnosti. Sčasoma tesnilna masa učinkovito omogoča izmenjavo plinov, zaradi česar se raven vlage v votlini dvigne.
Zato proizvodnja izolacijskega stekla zahteva "ključno sestavino": molekularna sita.
Molekularna sita so vrsta sušilnega sredstva; njihova funkcija je, da po sestavi IGU hitro absorbirajo vlago iz zraka v votlini, s čimer hitro znižajo relativno vlažnost na približno 0,5 % RH.
Poleg tega skozi dolgo življenjsko dobo enote-ki traja več kot desetletje ali več-adsorbirajo vlago, ki neizogibno prodre skozi tesnilno maso, s čimer odložijo pojav kondenzacije in preprečijo okvaro IGU.
Brez molekularnih sit, ki absorbirajo vlago iz zraka v votlini, se pojavita dve glavni težavi.
Prvič, kar zadeva delovanje: visoka vlažnost ali kondenzacija (ki se pojavi, ko je doseženo rosišče) v votlini poveča koeficient prenosa toplote zraka (koeficient za suh zrak je 0,021 kcal/(m²·h· stopinja), medtem ko je za vodo 0,5 kcal/(m²·h· stopinja )). Povečanje koeficienta toplotne prehodnosti zraka zmanjša toplotni upor in s tem zmanjša učinkovitost toplotne izolacije enote.
Prisotnost kondenzacije v votlini prav tako pomeni, da je IGU dosegel konec svoje dejanske življenjske dobe in ne zagotavlja več predvidene toplotne izolacije.
Drugič, dolgotrajna izpostavljenost vlagi ali kondenzaciji lahko povzroči težave, kot so rast plesni, izpiranje alkalij, bele lise in korozija distančne palice na notranjih steklenih površinah ali celo zlom stekla.
